Osnova karateja je
da se telo in um uskladita
ter razvijata v duhu humanosti.
V odločilnem trenutku se mora karateist
zmeraj postaviti na stran pravice.

Gichin Funakosh

     



Yoshitaka Funakoshi

 

KARATE

Karate je filozofsko utemeljen že z imenom. Ideogram kara označuje besedo prazen, simbol te pa se prevaja kot roka, tako da beseda karate pomeni prazna roka. Ideogram do pa označuje pot in predstavlja življensko opredelitev za karate.
Vsi mojstri pa pri poučevanju radi citirajo rek, ki pravi: »Karate ni sente nachi,« kar pomeni, da v karateju ni prvega napada. S to zahtevo je utemeljen obrambni vidik veščine.


ZGODOVINA KARATEJA

Če želimo razumeti sodobni karate in spremembe, ki so se zgodile v svetu borilnih veščin, se moramo ozreti v preteklost, saj vsa spoznanja ležijo v preteklosti. Pri odkrivanju karateja že na začetku naletimo na vprašanje zgodovinske resnice, saj so nam podatki o izvoru dani le v legendah in mitih. Le ti pa nas pripeljejo do dejstva, da so bili kreatorji karateja in vseh drugih veščin gorski duhovniki, potujoči asketi ter pridigarji najzahodnejših orientalskih religij.
Zgodovino karateja delimo na štiri obdobja:


1. KITAJSKI IZVOR

Karate oziroma zametki vseh borilnih veščin so zagotovo nastali na tleh dveh največjih in najstarejših vzhodnih civilizacij, Indije in Kitajske.
O času nastanka pričajo le ljudska izročila, tako na primer stara indijska legenda izpred 5000 let pravi, da je neki bogat in okruten princ žrtvoval tri tisoč svojih sužnjev samo zato, da bi preveril učinkovitost smrtonosnih udarcev. Le teh pa naj bi se naučil, ko se je sprehajal po gozdu in opazoval živali; tigra kako lovi, kačo v napadu, ptice v medsebojnem boju.

Seveda pa nekateri podatki segajo še dlje v zgodovino. Zanesljivejši segajo v 27. stoletje pred našim štetjem, ki pripovedujejo o kitajskem cesarju Huang Ti-ju ali Rumenem imperatorju. Opazil je, da so njegovi vojaki nevešči goloroke borbe, zato je vsem generalom podal svoje ugotovitve, ti pa so se zaradi nestrinjanja zarotili proti njemu. Cesar je to vedel in izzval dva vojaka na boj. Še preden sta napadla je začel poplesavati in ko sta se zavedla kaj se dogaja jima je že zadal smrtonosni udarec. Ob tem dogodku je vojska sprejela njegov način bojevanja in postala najmočnejša sila na vzhodu.

Kasneje, okoli leta 470 pa se je pojavil Bodhidarma, ki velja za duhovnega očeta karateja. Leta 520 je na povabilo cesarja Wu Tia odpotoval na Kitajsko, kjer je na njegovem dvoru poučeval svojo veščino, vendar ni ostal dolgo. Pot ga je zanesla v Shaolin, kjer je ostal vse življenje. Opazil je, da so menihi slabega zdravja, zato je sam v gorah skreiral osnove karateja ter jih uredil v kato sanchin. Duhovniki so nato ta sistem dograjevali in iz tega se je razvil shaolinski boks, imenovan Kung fu. Shaolin je zaslovel po nepremagljivih borcih. Kasnejše širjenje boksa pa je povezano z invazijo Mongolov in prepovedjo nošenja orožja in delovanja šol Shaolin. Mojstri so ustanovili tajna združenja in na skrivaj poučevali veščine, ker pa so se razkropili in šli vsak po svoje se je razvilo veliko veščin: karate, tae kwon do, tajski boks.


2. OKINAVSKO OBDOBJE

To je bil čas, ko je po Okinavi in v bližjih krajih divjala državljanska vojna in prav iz tega časa izvira zgodba o kralju Satu in kitajskem cesarju, ki je hotel zavzeti otok, o njuni bitki in premoči Sata. Po njegovi zaslugi je med tema dvema deželama zacvetela tesna gospodarska in kulturna izmenjava. Tako so na Okinavo okoli leta 1372 prispele prve oblike shaolinskega boksa. Prvič se pojavi ime Tote, ideogram to pomeni vse kar prihaja iz Kitajske, zato ime kitajska roka, je pa tudi simbol za dinastijo Tang, zato se prebere tudi kot roka tangovcev.

Na Tote pa so vplivali tudi številni kitajski mojstri, ki so pobegnili po požigu Shaolina leta 1662. Tedaj so na Okinavo prispele prve kate: passai/bassai. Prvi znani mojster je Kwang Shang Ku (okrog 1760) ali Kushanku, po njem se imenuje tudi kata. Kasneje jo je Gichin Funakoshi spremenil v Kanku. Kushanku je imel dva naslednika, in sicer Yarija in Sakugavo (1733 - 1815), sledji je kasneje dobil vzdevek Tote, zaradi vseh zaslug pri širitvi karateja.

Po ukinitvi okupacije Okinave leta 1879 se je položaj kmeta spremenil in s tem tudi položaj Toteja, ki ni bil več skriven.

Učenec Sakugave Toteja Sokon Matsumora Bushi (1797 - 1889) je sistematiziral Shuri-te, njegova šola je zaslovela pod nazivom Shorin-ryu in je dala veliko mojstrov: Anko Itosuja, Kosaku Matsumura, Azato Yastsuneja.

V 19. stoletju Okinava-te dobi končno obliko, razširi se v tri smeri: Shuri-te, Tomari-te in Naha-te. Na Shuri-te sta najbolj vplivala Anko Itoshu (1830 - 1915) in Azato Yasutsune (1827 - 1906), Tomari-te pa je sistematiziral Kosaku Matsumora (1829 - 1898). Iz stila Shuri-te in Tomari-te je kasneje nastal Shotokan, Kyokoshinkai, Wado-ryu.

Tote se je na pobudo Anka Itoshija leta 1902 uvedel tudi v šole. Karate je tedaj doživel največje družbeno priznanje. Itosu je kmalu ugotovil da so stare kate predolge in je zato oblikoval pet poenostavljenih kat, imenovanih Pinan/Heian, ki jih je oblikoval na podlagi kat Passai, Chinto in Kushanku.

Leta 1906 je Itoshijev in Azatov učenec Gichin Funakoshi skupaj s prijatelji odpotoval na Okinavo in prvič javno prikazal karate. Leta 1921 pa je sledil spektakularni prikaz karateja pod vodstvom Gichina Funakodhija v čast bodočemu japonskemu cesarju Hirohitu.


3. JAPONSKO OBDOBJE

Japonske vojaške oblasti so iz prepričanja, da je karate izboljšal stanje rekrutov iz Okinave leta 1917 povabile Gichina Funakoshija v center za borilne veščine v Kyoto. To so bili tudi prelomni trenutki za Funakoshija, saj je kasneje ostal na Japonskem in širil Tote. Začel je na akademiji juda Kodoka, kasneje pa še v Kyotu in Tokyu, kjer je leta 1924 ustanovil tudi prvi karate klub. Do leta 1930 je bilo ustanovljenih že dvanajst klubov, leta 1935 pa je ustanovil tudi lasten dojo.

Leta 1926 je Funakoshi vpeljal sistem podeljevanja pasov, ki ga je prevzel iz Juda. S to reformo je olajšal delo učiteljem, poslej se za šolske pasove uporablja naziv KYU in dodeljevanje barvnih pasov, za mojstrske nivoje pa se uporablja naziv DAN. Katam je dal japonske nazive in vpeljal v uporabo ideogram karate.

Funakoshijev vzdevek je bil Shotokan, njegovi učenci pa so si shoto razlagali kot tiger, kan pa kot hišo, zato je bil sprava simbol shotokana tiger, danes pa je simbol vzhajajočega sonca.

Za razvoj pa so zaslužni tudi drugi mojstri: Miyagi, Gogen Yamaguchi, ki je vpeljal sparing, iz katerega se je razvil kumite ali prosti boj.


4. NASTANEK IN RAZVOJ TEKMOVALNEGA KARATEJA

Po letu 1950 karate postane mednarodni šport, ki je prerasel okvire tradicionalne veščine in je vse manj japonska nacionalna poseebnost.

V tem času nastanejo številne karate organizacije in stilske zveze. Po moči in ugledu prevladujeta dve: WUKO – športni karate in ITKF – tradicionalni karate. Leta 1987 pa MOK postavi zahtevo po poenotenju karateja in tako nastane WKF.


GICHIN FUNAKOSHI

Oče japonskega karateja se je rodil v Shuriju, v pokrajini Yakawacho, leta 1868. Njegova družina je pripadala nižjemu sloju uslužbencev. V otroštvu je pogosto bolehal, ker pa je bil edinec so se mu starši zelo posvečali. Že zelo zgodaj so ga seznanili s klasično književnostjo in konfucijansko tradicijo.

V osnovni šoli je imel veliko prijateljev, oče njegovega sošolca je bil Azato Yasutsune in Gichinova velika želja je bila postati njegov učenec, to mu je uspelo leta 1884. Čez nekaj let ga je pričel učiti tudi Anka Itosu. Nekaj časa ga je poučeval tudi Sokon Matsumura Bushi. Vadil pa je tudi z Nikagijem in Kiyuno. Nikagi ga je naučil tri kate, ki še danes tvorijo sestavni del karateja: Nijushiho, Unsu in Sochin.

Njegov oče je bil mojster Bo-jittsuja, veščine z dolgo palico, imel pa je usodno napako, rad je pil. Zato je njegova družina obubožala in Gichin je bil prisiljen delati in moral se je odpovedati študiju medicine. Njegov delavnik je bil zelo natrpan, čez dan je poučeval, zvečer pa vadil karate. Poročil se je pri dvajsetih letih.

Nekega dne je začutil, da je njegovo poslanstvo širiti karate, zato je večkrat prepotoval Okinavo in napisal več knjig.

V svojem življenju je videl veliko sprememb, doživel pa je tudi veliko osebnostnih kriz. Leta 1945 je umrl njegov sin Yoshitaka, ki je bil eden najobetavnejših njegovih učencev in bi ga moral naslediti. Po sinovi smrti je odšel nazaj na Kyushu k ženi, ki je ni videl že 23 let. Kmalu je izgubil tudi njo.

Leta 1954 pa je zadnjič nastopil na veliki demonstraciji v Tokyu. Na tej predstavitvi je 86. letni Funakoshi navdušil gledalce, ki so mu s stoječimi ovacijami izrazili priznanje za izjemno predstavo in za življensko delo na področju karateja. Brez njegove izobraženosti in razgledanosti veščina »prazne roke« ne bi bila to, kar danes je.

   

 

   

SHEMATSKI PRIKAZ RAZVOJA KARATEJA

 

HUANG TI
Goloroka borba,
naučena ob posnemanju živali
(okrog 2700 p.n.š.)

BODHIDARMA
Povezan s Shaolin templjem
Ustvaril je formo Shih pa lohan shou,
ki se kesneje preoblikuje v Shaolin Chun Fa
(470 – 557)

KWANG SHAN KU
Ustvaril Kushanku/Kankodai
Menihi prinesli prve oblike shaolinskega boksa na Okinavo,
prvič se pojavi ideogram Tote
(1372 – 1663)

SAKUGAVA TOTE
Najbolj zaslužen za širjenje karateja na Okinavi
(1733 – 1815)

SOKON MATSUMURA BUSHI
Razvije stil Shuri Te
Poučuje predvsem Bassaidai, Kankodai, Chinto, Gojishihosho
(1797 – 1889)

AZATO YOSOTSUNE
Oblikuje Shuri Te
(1827 – 1906)
KOSAKU MATSUMUR
Oblikuje Tomari Te
(1829 – 1898)
ANKO ITOSU
S huri Te
(1830 – 1915)
 
 

GICHIN FUNAKOSHI
Oblikuje Shotokan stil
(1868 – 1957)

 


Doslej izvedenih tudi veliko prikazov po Okinavi in ostali Japonski. Prvi prikaz karateja izven Japonske, 1920 v ZDA. Začno se ustanavljati karate klubi, Funakoshi preimenuje veščino Tote v Karate. Funakoshijevi učenci leta 1948 ustanovijo JKA. 1957 umre Gichin Funakoshi.
(po letu 1906)